Glede citiranja in navajanja literature obstaja več pravil zato je pred začetkom pisanja potrebno preveriti navodila (fakultete ali revije) in/ali se posvetovati z mentorjem. Ko se odločimo za način citiranja, ga nato uporabljamo ves čas pisanja.

Eden izmed pogostejših načinov citiranja in povzemanja je APA standard (American Psychological Association), katerega navodila in priporočila so povzeta spodaj.

  1. 1. Povzemanje

Pri povzemanju s svojimi besedami zapišemo misli nekoga drugega. Pri tem je potrebno navesti avtorja, čigar misli smo povzeli, letnico njegovega dela in stran. Kadar je naslednji navedeni vir enak prejšnjemu, v oklepaju zapišemo le (prav tam) oziroma (prav tam, str. 631), če se vir razlikuje le v strani.

(Pfister (2005: 44) predlaga idealni tip eseja, ki bi omogočil jasnejši in preglednejši model. Kot vzorčni tip eseja razume razpravo, ki se spremeni v performativno umetnost (prav tam: 45).

Kadar se sklicujemo na dva avtorja, navedemo oba in med njiju vstavimo »in«.

(Bertheim in Looth, 1999, str. 729) ali Bertheim in Looth (1999, str. 729) menita …

Kadar se sklicujemo na delo s tremi do petimi avtorji, pri prvi omembi zapišemo vse, naslednjič pa uporabimo okrajšavo »idr.« ali »et al.«.

(Wasserstein, Zappulla, Rosen, Gerstman in Rock, 1994, str. 25), kasneje pa (Wasserstein idr., 1994, str. 32).

Več kot šest avtorjev: zmeraj zapišemo »idr.« ali »et al.«.

Breton idr. (1998) ali (Breton idr., 1998).

Če uporabimo več virov, ki imajo na začetku iste avtorje, zmeraj navedemo vse do vključno prvega različnega.

Kosslyn, Koening, Barrett, Cave, Tang in Gabrieli (1996)

Kosslyn, Koening, Gabrieli, Tang, Marsolek in Daly (1996) à

Kosslyn, Koening, Barrett idr. (1996)

Kosslyn, Koening, Gabrieli idr. (1996).

Povzemamo lahko tudi po več avtorjih in delih, v tem primeru v oklepaju naštejemo vse ter jih ločimo s podpičjem.

(Poniž, 1989, str. 8-9; Adorno, 1999, str. 7; Pfister, 2005, str. 44).

Če je isti avtor v enem letu izdal več del, jih označimo s črkami (a, b, c).

Geister (2006a, str. 5) in Geister (2006b, str. 17).

Če avtor ni znan, v oklepaju navedemo le naslov dela.

(Zakon o društvih, 1995).

Kadar se sklicujemo na referat, članek ali prispevek iz zbornika, navedemo avtorja, če je ta zapisan.

(Bense, 1974, str. 617–629).

V končnem seznamu literature seveda navedemo celoten vir.

Pri  navajanju spletnih strani se ravnamo po pravilih za avtorja – torej navedemo avtorja in leto. Kadar avtorja ni mogoče razbrati, navedemo naslov internetne strani ter leto, ko je bila spletna stran objavljena. Če podatka ni, zapišemo leto, ko smo informacijo pridobili.

(Bergles, 2016)

(http://www.digitpen.com/blog, 2016).

Če se sklicujemo na osebno komunikacijo (pogovor, e-pošto, pismo idr.), navedemo avtorja ter karseda natančen datum (dan, mesec, leto ali vsaj mesec in leto).

K. Selko (osebna komunikacija, 3. 5. 2013) ali  (K. Selko, osebna komunikacija, 3. 5. 2013).

  1. 2. Dobesedno citiranje

Pri citiranju dobesedno zapišemo misli drugih avtorjev, s katerimi podkrepimo ali pojasnimo svoja stališča ali raziskavo. Citiran stavek zapišemo v narekovajih, za njim pa v oklepaju navedemo vir. (Montaigne, 1960, str. 100).

2. 1 Ločila v citatih

−        Kadar se citat tudi v originalu konča s piko, le-to postavimo pred končnim narekovajem. Za virom v tem primeru pike ne zapišemo.

Max Bense v prispevku Esej in njegova proza (1974) pravi, da »esejistično piše, tisti, kdor svojega predmeta ne suče le sem ter tja, temveč ta predmet med pisanjem, med izoblikovanjem in sporočanjem svojih misli najde ali si ga izmisli, ga sprašuje, tipa, preizkuša, presije in pokaže vse tisto, kar pač lahko postane vidno od avtorjevih estetskih in etičnih manualnih in intelektualnih pogojev.« (Bense 1974: 624)

Kadar citat integriramo v svoj stavek in se v izvirnem besedilu na mestu, kjer citat zaključimo, ne konča s končnim ločilom, pike znotraj narekovaja ni – postavimo jo za navedbo vira.

Kljub tej strogi delitvi Kelemina ugotavlja, da lahko tudi proza učinkuje umetniško, kadar je »vzvišena, patetska, bogata čustev in prispodob« (Kelemina 1927: 67).

2. 2 Ali lahko citate spreminjamo?

Citat je intelektualna lastnina, avtorsko zaščiteno delo, kar pomeni, da ničesar ne spreminjamo, pa tudi morebitnih lektorskih napak ne popravljamo. Če nas motijo, predlagam zapis popravkov v opombah.

Citate pa lahko krajšamo ali dopolnjujemo, spreminjamo lahko veliko/malo začetnico ali sklon, tako da se sklada s preostalim delom besedila, vendar pa morajo biti vsi posegi v izviren tekst jasno označeni.

Na mestu popravkov postavimo oglate (večkrat) ali poševne oklepaje, v katere zapišemo spremembo (tri pike pri krajšanju citata, veliko/malo začetnico ipd.).

»[E]sejistično piše, tisti, kdor svojega predmeta ne suče le sem ter tja, temveč ta predmet med pisanjem […] najde ali si ga izmisli […] in pokaže vse tisto, kar pač lahko postane vidno od avtorjevih estetskih in etičnih manualnih in intelektualnih pogojev.« (Bense 1974: 624)

»[Polemična esejistika] ni kritična [podčrtala K. B.], temveč variira predmet prav z ostrino uničujočega napada« (Bense, 1974, str. 267).

»[Feydeau] [j]e popolnoma nepredvidljiv. Je tako neverjetno-verjeten, da postaja fantastičen.« (Möderndorfer, 2001, str. 149)

Tri pike na začetku in na koncu citata ne zapisujemo, saj je jasno, da je citat vzet iz konteksta in je del daljšega besedila.

Max Bense v prispevku Esej in njegova proza (1974) pravi, da »esejistično piše, tisti, kdor svojega predmeta ne suče le sem ter tja, temveč ta predmet med pisanjem […] najde ali si ga izmisli« (Bense 1974: 624).

2. 3 Citiranje sekundarnih virov

Citiranje sekundarnih virov pomeni, da citiramo nekoga, ki je že pred nami citiral iz drugega dela. Takšnemu citiranju se, če je le mogoče, izognemo, razen če izvirno delo ni dosegljivo.

Takšen citat zapišemo:

(Bense, 1974, str. 619; citirano po/povzeto po Montaigne, 1960, str. 19).

  1. 3. Seznam literature

V končnem seznamu literature zapišemo bo abecednem vrstnem redu priimke (prvih) avtorjev ali naslove del, če avtor ni znan. Posamezne enote med seboj ločimo s piko. Številke strani zapišemo s stičnim pomišljajem (ki pomeni od–do): 32−65.

Naslovi monografij so zapisano v poševnem tisku, članki, prispevki ipd. pa so zapisani ravno (poševno zapišemo revijo, zbornik idr.).

Če navajamo več virov istega avtorja, navedemo najprej njegova samostojna dela, med samostojnimi deli pa navedemo najprej starejša.

Naslove del navajamo v originalnem jeziku, prevod naslova lahko zapišemo v oglatih oklepajih, če želimo.

PRIMERI

Knjiga z enim avtorjem:

Zlobec, C. (2005). Med utopijo in skepso. Ljubljana: Študentska založba.

Dva do šest avtorjev:

Beck, A. A. J. in Sales, B. D. (2001). Family mediation. Washington, DC: American Psychological Association.

Več kot šest avtorjev:

Lehar, B., Radovec, N., Piškur, G., Sredenšek, R., Kralj, F., Lahovec, Š. idr. (2005). Prekrški na slovenskih cestah. Ljubljana: Založba za varnost na cestah.

Delo brez avtorja:

Publication Manual of the American Psychological Association (5th Ed.). (2003). Washington, DC: American Psychological Association.

Knjiga z urednikom:

Kos, J. (ur.). (1979). Sodobni slovenski esej. Ljubljana: MK.

Diplomsko, magistrsko ali doktorsko delo:

Bergles, K. (2012). Slovenska esejistika med letoma 1995 in 2010 - problemski krogi, postopki notranjega sloga in njihova funkcionalna zveza. Doktorska disertacija, Maribor: Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta.

Poglavje v knjigi:

Lars, P. (2001). Kako do demokracije? V K. Brook (ur.), Demokracija? (str. 9–26). Maribor: Študentska organizacija Univerze v Mariboru.

Članek v reviji (Priimek, prva črka imena. (Letnica). Naslov članka. Naslov revije, letnik (številka), strani.):

Čander, M. (2007). Robustnost in pretanjenost. Nova revija, 26 (301/303), 74-82.

Članek iz časopisa (dnevnika, tednika):

Devjak, T. (20. 09. 2001). Moč vzgoje v Montessori konceptu. Trobla, 8, str. 21−22.

Prispevek v zborniku s konference, simpozija ali kongresa, prispevek v enciklopediji:

Musek, J. (1997). Psihološke prvine narodne identitete in analiza slovenske samopodobe. V: Nećak D. (ur.), Avstrija, Jugoslavija, Slovenija. Slovenska narodna identiteta skozi čas (str. 174–203). Ljubljana: oddelek za zgodovino Filozofske fakultete.

Spletne strani z znanim avtorjem:

Bergles, K. (2016). Citiranje in navajanje virov. Pridobljeno 9. 10. 2016, s http://www.digitpen.com/blog/90-citiranje-in-navajanje-virov

Spletne strani z neznanim avtorjem (Naslov strani. (Datum). Kraj: Založnik. Pridobljeno dan. mesec. leto s http naslov.):

Electronic reference formats recommended by the American Psychological Association. (19. 11. 1999). Washington: American Psychological Association. Pridobljeno 3. 5. 2000, s http://www.apa.org/webref.html.

  • Share/Bookmark

Komentiraj


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !