Števnikov je več vrst in tudi njihovo zapisovanje je različno.

  1. Glavni števniki

Glavni števniki (tri, sedem, petsto) so imena števil in izražajo količino štetega. Po njih se vprašamo: koliko?

Skupaj pišemo glavne števnike do sto in stotice:

-          15: petnajst,

-          72: dvainsedemdeset,

-          700: sedemsto,

-          900: devetsto.

Narazen pišemo vse ostale glavne števnike:

-          206: dvesto šest,

-          507: petsto sedem,

-          8000: osem tisoč,

-          6678: šest tisoč šesto oseminsedemdeset,

-          18 000: osemnajst tisoč,

-          4 000 000: štiri milijone.

  1. Vrstilni, ločilni in množilni števniki

Vrstilni števniki (drugi, osmi, dvestoti) so izpeljani iz glavnih števnikov in označujejo zaporedno mesto v vrsti. Vprašalnica, s katero se lahko vprašamo po njih, je: kateri?

Ločilni števniki (dvoje, troje, četvero) označujejo različnost stvari oz. vrsto. Uporabimo jih za poimenovanje količine prvin (troje vrat) ali pa za količino vrst nečesa (dvoje očal – sončna in dioptrijska). Vprašalnica, s katero se lahko vprašamo po njih, je: koliker?

Množilni števniki (enojen, trojen) so rabljeni za poimenovanje delov nečesa (trojna karta, dvojno steklo). Vprašalnica, s katero se lahko vprašamo po njih, je: kolikeren?

Vrstilne, ločilne in množilne števnike pišemo zmeraj skupaj:  stotrideseti, dvestotretja, tisočer, dvojna itd.

Skupaj pa pišemo tudi vse druge tvorjenke iz omenjenih števnikov: tisočkrat, milijonkrat, milijoninka, večkrat, dvestotretjič itd.

Več o števnikih in nekatere težje primere pri zapisovanju in izgovarjavi številk najdete tukaj.

  • Share/Bookmark

Komentiraj


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !