Arhiv za Marec, 2016

Mar 10 2016


Katja Bergles Bricman

Glagolski način

Zapisano pod Slovenski pravopis

Glagolski način je glagolska kategorija, ki predstavlja razmerje med osebkom in vršilcem dejanja oziroma pove, kdo je dejanje storil ali nosi zanj odgovornost.

V slovenščini poznamo dva glagolska načina, in sicer:

-          tvornik/aktiv, kjer je osebek povzročitelj, vršilec dejanja ali nosilec stanja ter

-          trpnik/pasiv, kjer osebek ni vršilec dejanja, nosilec stanja ali poteka oziroma se kot tak ne kaže.

Tvornik: Piva nisem kupil.

Trpnik: Pivo ni bilo kupljeno.

V slovenščini je tvornik pogosteje uporabljen glagolski način, trpnik velja celo za »okornega«, vendar je to bolj kot pravilo odvisno od situacije:

Hlače so se strgale.

Stol se je zlomil.

Naloga ni bila narejena.

Priložnost je zapravljena.

Krivda je storjena.

Motor je razbit.

TVROBA TRPNIKA IN PRETVORBA IZ ENEGA GLAGOLSKEGA NAČINA V DRUGEGA

Trpnik tvorimo na dva načina:

  • tvorba trpnika s »se«: se je prenesel, se je zaprl, se je strgal …
  • drugi način je s trpnim deležnikom na -n ali -t: je prenesen, je zaprt, je strgan …

1) PRETVORBA IZ TVORNIKA V TRPNIK

Nejc je razbil kozarec. -> Kozarec je bil razbit./Kozarec se je razbil.

Pri pretvorbi iz tvornika v trpnik postane predmet tvornega stavka (kozarec) osebek trpnega. Nato glagolsko obliko (je razbil) zamenjamo z obliko pomožnega glagola biti + del. na -n/-t (je bil razbit) ali ga tvorimo s se (se je razbil). Osebek tvornega stavka se opusti ali postane prislovno določilo (uporabi se predlog od – od Nejca).

2) PRETVORBA IZ TRPNIKA V TVORNIK

Pivo je bilo izumljeno pred približno 5000 leti (od Sumercev). -> Sumerci so pred približno 5000 leti izumili pivo.

Pri pretvorbi iz trpnega v tvorni stavek naredimo ravno obratno. Osebek trpnega stavka (pivo) postane predmet tvornega.

Več primerov rabe glagolskega načina lahko najdete tukaj.

  • Share/Bookmark

En odziv

Mar 03 2016


Katja Bergles Bricman

Zapisovanje števnikov

Zapisano pod Slovenski pravopis

Števnikov je več vrst in tudi njihovo zapisovanje je različno.

  1. Glavni števniki

Glavni števniki (tri, sedem, petsto) so imena števil in izražajo količino štetega. Po njih se vprašamo: koliko?

Skupaj pišemo glavne števnike do sto in stotice:

-          15: petnajst,

-          72: dvainsedemdeset,

-          700: sedemsto,

-          900: devetsto.

Narazen pišemo vse ostale glavne števnike:

-          206: dvesto šest,

-          507: petsto sedem,

-          8000: osem tisoč,

-          6678: šest tisoč šesto oseminsedemdeset,

-          18 000: osemnajst tisoč,

-          4 000 000: štiri milijone.

  1. Vrstilni, ločilni in množilni števniki

Vrstilni števniki (drugi, osmi, dvestoti) so izpeljani iz glavnih števnikov in označujejo zaporedno mesto v vrsti. Vprašalnica, s katero se lahko vprašamo po njih, je: kateri?

Ločilni števniki (dvoje, troje, četvero) označujejo različnost stvari oz. vrsto. Uporabimo jih za poimenovanje količine prvin (troje vrat) ali pa za količino vrst nečesa (dvoje očal – sončna in dioptrijska). Vprašalnica, s katero se lahko vprašamo po njih, je: koliker?

Množilni števniki (enojen, trojen) so rabljeni za poimenovanje delov nečesa (trojna karta, dvojno steklo). Vprašalnica, s katero se lahko vprašamo po njih, je: kolikeren?

Vrstilne, ločilne in množilne števnike pišemo zmeraj skupaj:  stotrideseti, dvestotretja, tisočer, dvojna itd.

Skupaj pa pišemo tudi vse druge tvorjenke iz omenjenih števnikov: tisočkrat, milijonkrat, milijoninka, večkrat, dvestotretjič itd.

Več o števnikih in nekatere težje primere pri zapisovanju in izgovarjavi številk najdete tukaj.

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.