Hiter vodič po pravopisu in drugih (jezikovnih) zagonetkah

Okrajšave

Določene besede ali besedne zveze lahko okrajšamo. Kako to počnemo, je stvar dogovora, vendar se okrajšave pojavljajo zmeraj v enaki obliki, da jih vsi razumemo. Pišemo jih z malo začetnico, razen kadar stojijo na začetku stavka, za njimi pa stoji pika.

Nekatere pogoste okrajšave so:

-          profesor -> prof.

-          gospod -> g.

-          gospa -> ga.

-          gospodična -> gdč.

-          inženir -> inž.

-          doktor -> dr.

-          to je -> tj.

-          na  primer -> npr.

-          tako imenovani -> t. i.

-          in tako dalje -> itd.

-          in tako naprej -> itn.

-          in podobno -> ipd.

-          stran -> str.

-          število -> štev.

-          številka -> št.

-          približno -> pribl.

-          delniška družba -> d. d.

-          družba z omejeno odgovornostjo -> d. o. o.

-          samostojni podjetnik -> s. p.

Najpogostejše napake pri okrajšavah:

1. Stičnost ločil: pika je levostično ločilo, kar pomeni, da za vsako okrajšano besedo stoji presledek, zato pišemo univ. dipl. prof. in ne univ.dipl.prof. ali d. o. o. in ne d.o.o.
2. Pri zloženkah okrajšane dele pišemo skupaj brez presledka, vendar ohranimo vezaj, če je ta uporabljen tudi pri neokrajšani besedni zvezi: ameriško-slovenski -> am.-slov.
3. Pri okrajšavi besedne zveze samostojni podjetnik stoji med črkama presledek, pred njo pa vejica: Katja Bergles, s. p.
4. Neenoten zapis: v enem besedilu najdemo dva načina zapisa okrajšave, na primer ing. ali inž. Pravilna sta oba, vendar je treba rabo v enem tekstu poenotiti.
5. Št. in štev.: prvi zapis je okrajšava za številko, drugi pa za število.
6. Nekatere okrajšave vedno pišemo samo skupaj: itd., ipd., npr., tj.

Kratice

Okrajšave je potrebno ločiti od kratic, pri katerih gre za ustaljene krajšave večbesednega imena. Po navadi so zapisane z velikimi črkami (NUK), z malimi črkami (sit) ali izjemoma mešano (BiH).

Kratice lahko prehajajo v lastna (takrat se pišejo z veliko začetnico: Unesco, Unicef) in občna imena ter jih kot taka (SIT -> sit) pregibamo kot druge samostalnike: Unicef, Unicefa, Unicefov itd.

Beremo jih kakor druge besede (TAM [tám]) ali jih črkujemo (s. p. [espé]). Izjemoma jih izgovarjamo tudi s tujimi črkami (BBC [bibisí]).

Sklanjanje kratic

Večina kratic je moškega spola (RS, NUK, SNG, OZN, UN, TAM). Sklanjajo se po prvi moški (kot korak – koraka) ali tretji moški sklanjatvi (z ničto končnico). Pri sklanjanju kratic po prvi moški sklanjatvi uporabimo stični vezaj:

-          novinar BBC-ja/novinar BBC,

-          sprememba DDV-ja/DDV,

-          predstavnik OZN-a/predstavnik OZN; možen je celo zapis predstavnik OZN-ja, če kratico beremo kot: [oznja] nasproti [ozeena].

Kadar se kratice končujejo na nenaglašeni a, so ženskega spola in se sklanjajo po prvi ženski sklanjatvi kot lipa – lipe:

-          NAMA − NAME,

-          FIFA – FIFE,

-          CIA − CIE.

Nekatere redke kratice so ženskega spola, tudi če se ne končujejo na nenaglašeni a. Te sklanjamo po prvi moški ali tretji ženski sklanjatvi, torej brez spremembe končnice:

-          ZDA, ZDA, ZDA,

-          SAZU, SAZU ali SAZU-ja (po prvi moški sklanjatvi).

Kot vidimo, pri okrajšavah in kraticah ni zmeraj enoznačnega pravila, pomembno pa je, da poenotimo rabo v enem tekstu. Pisanje včasih tako, drugič drugače je treba lektorirati.