Pravilo »Pred ki, ko, ker, da, če vejica skače.« je dobro morda le za osnovno šolo. Kje in kako v slovenščini postaviti vejico, je prava znanost, ki zahteva daljšo obravnavo, zato se bomo v tem prispevku omejili na odvečno vejico v enodelnih večbesednih veznikih (večbesedne dvodelne veznike ne – ne, niti – niti, ne samo – ampak tudi ipd. bomo obravnavali posebej).

Enodelni večbesedni veznik je veznik tipa »kljub temu da«, se pravi, gre večinoma za stalno zvezo prislova ali členka in veznika.

Nadaljnji primeri enodelnih večbesednih veznikov so: manj kot, medtem ko, potem ko, brž ko, vtem ko, tako kot, namesto da, že ko, in ker, in da, in če, zato ker, češ da, šele ko, s tem da, posebno ko, zlasti če, zlasti ko, zlasti kadar in podobno. Med deli večbesednega veznika vejice ne pišemo.

Vendar glede omenjenih kombinacij besed pri lektoriranju vseeno večkrat prihaja do dvomov. Vejico namreč pišemo, kadar priredni veznik zastopa opuščeni nadredni stavek. Poglejmo primere:

Potem ko skuham kosilo, pridem k tebi. (večbesedni veznik)

Pridem k tebi, a šele potem, ko skuham kosilo. (izpust: a šele potem pridem)

To se je zgodilo ob petih, torej ko so končali z delom. (večbesedni veznik)

To se je zgodilo ob petih, torej, ko so končali z delom. (izpust: torej se je zgodilo, ko)

Dilema, ali postaviti vejico ali ne, je torej pomenske narave. Kadar smo v dvomih, je verjetno najboljše in najlažje pojasnilo, da pišemo vejico samo pred prvim veznikov, čemur sledi tudi splošna raba, zato so primeri z vejico med več vezniki redkejši.

  • Share/Bookmark

Okrajšave

Določene besede ali besedne zveze lahko okrajšamo. Kako to počnemo, je stvar dogovora, vendar se okrajšave pojavljajo zmeraj v enaki obliki, da jih vsi razumemo. Pišemo jih z malo začetnico, razen kadar stojijo na začetku stavka, za njimi pa stoji pika.

Nekatere pogoste okrajšave so:

-          profesor -> prof.

-          gospod -> g.

-          gospa -> ga.

-          gospodična -> gdč.

-          inženir -> inž.

-          doktor -> dr.

-          to je -> tj.

-          na  primer -> npr.

-          tako imenovani -> t. i.

-          in tako dalje -> itd.

-          in tako naprej -> itn.

-          in podobno -> ipd.

-          stran -> str.

-          število -> štev.

-          številka -> št.

-          približno -> pribl.

-          delniška družba -> d. d.

-          družba z omejeno odgovornostjo -> d. o. o.

-          samostojni podjetnik -> s. p.

Najpogostejše napake pri okrajšavah:

  1. Stičnost ločil: pika je levostično ločilo, kar pomeni, da za vsako okrajšano besedo stoji presledek, zato pišemo univ. dipl. prof. in ne univ.dipl.prof. ali d. o. o. in ne d.o.o.
  2. Pri zloženkah okrajšane dele pišemo skupaj brez presledka, vendar ohranimo vezaj, če je ta uporabljen tudi pri neokrajšani besedni zvezi: ameriško-slovenski -> am.-slov.
  3. Pri okrajšavi besedne zveze samostojni podjetnik stoji med črkama presledek, pred njo pa vejica: Katja Bergles, s. p.
  4. Neenoten zapis: v enem besedilu najdemo dva načina zapisa okrajšave, na primer ing. ali inž. Pravilna sta oba, vendar je treba rabo v enem tekstu poenotiti.
  5. Št. in štev.: prvi zapis je okrajšava za številko, drugi pa za število.
  6. Nekatere okrajšave vedno pišemo samo skupaj: itd., ipd., npr., tj.

Kratice

Okrajšave je potrebno ločiti od kratic, pri katerih gre za ustaljene krajšave večbesednega imena. Po navadi so zapisane z velikimi črkami (NUK), z malimi črkami (sit) ali izjemoma mešano (BiH).

Kratice lahko prehajajo v lastna (takrat se pišejo z veliko začetnico: Unesco, Unicef) in občna imena ter jih kot taka (SIT -> sit) pregibamo kot druge samostalnike: Unicef, Unicefa, Unicefov itd.

Beremo jih kakor druge besede (TAM [tám]) ali jih črkujemo (s. p. [espé]). Izjemoma jih izgovarjamo tudi s tujimi črkami (BBC [bibisí]).

Sklanjanje kratic

Večina kratic je moškega spola (RS, NUK, SNG, OZN, UN, TAM). Sklanjajo se po prvi moški (kot korak – koraka) ali tretji moški sklanjatvi (z ničto končnico). Pri sklanjanju kratic po prvi moški sklanjatvi uporabimo stični vezaj:

-          novinar BBC-ja/novinar BBC,

-          sprememba DDV-ja/DDV,

-          predstavnik OZN-a/predstavnik OZN; možen je celo zapis predstavnik OZN-ja, če kratico beremo kot: [oznja] nasproti [ozeena].

Kadar se kratice končujejo na nenaglašeni a, so ženskega spola in se sklanjajo po prvi ženski sklanjatvi kot lipa – lipe:

-          NAMA − NAME,

-          FIFA – FIFE,

-          CIA − CIE.

Nekatere redke kratice so ženskega spola, tudi če se ne končujejo na nenaglašeni a. Te sklanjamo po prvi moški ali tretji ženski sklanjatvi, torej brez spremembe končnice:

-          ZDA, ZDA, ZDA,

-          SAZU, SAZU ali SAZU-ja (po prvi moški sklanjatvi).

Kot vidimo, pri okrajšavah in kraticah ni zmeraj enoznačnega pravila, pomembno pa je, da poenotimo rabo v enem tekstu. Pisanje včasih tako, drugič drugače je treba lektorirati.

  • Share/Bookmark

Povratni svojilni zaimek (svoj)

Raba povratnega svojilnega zaimka marsikomu povzroča težave, čeprav je pravilo enostavno. Največkrat ga zamenjujemo z osebnimi svojilnimi zaimki, zato ni napak, če najprej na kratko pogledamo slednje. Med osebne svojilne zaimke spadajo:

Oseba Ednina Dvojina Množina
1. oseba moj najin naš
2. oseba tvoj vajin vaš
3. oseba njegov/njen njun njihov

Osebni svojilni zaimki izražajo pripadnost ali lastnino govorečemu, ogovorjenemu ali neogovorjenemu, z njimi torej poimenujemo, čigavo je kaj, vendar to ni osebek stavka.

Povratni svojilni zaimek (svoj) pa izraža svojino osebka.

Pri določanju, kateri zaimek bomo uporabili, najprej poiščemo osebek v stavku. Kot že vemo, se po njem vprašamo: KDO ali KAJ?

Za primer vzemimo dva po zgradbi podobna stavka:

Lila mu je dala njegovo knjigo.

Lila mu je dala svojo knjigo.

Osebek obeh stavkov je Lila (vprašamo se: Kdo mu je dal knjigo?), vendar je Lila v prvem primeru podala tujo knjigo (recimo Marjanovo), v drugem primeru pa svojo.

Poglejmo še nekaj primerov povratnih svojilnih zaimkov:

Poskrbimo za naše zdravje. (zdravje nas vseh)

Poskrbimo za svoje zdravje. (poskrbimo vsak za svoje zdravje)

Berem svoje poročilo. (Osebek stavka sem JAZ, poročilo sem sama napisala, pripada meni – je moja svojina – zato uporabimo povratni svojilni zaimek.)

Mišo pije svoj sok. (Osebek stavka je MIŠO, sok, ki ga pije, pripada njemu – zato uporabimo povratni svojilni zaimek.)

Željko mi je pokazal svoje nove slike. (Osebek stavka je ŽELJKO, slike pripadajo njemu – zato uporabimo povratni svojilni zaimek.)

Ana, mi posodiš svoj svinčnik? (Osebek stavka je ANA, svinčnik, ki bi si ga želela izposoditi, pripada njej – zato uporabimo povratni  svojilni zaimek.)

Majhna zamenjava med osebnim svojilnim zaimkom in povratnim svojilnim zaimkom lahko prinese velike spremembe v pomenu stavka.

Poljubila je svojega fanta.

Poljubila je mojega fanta.

Da ne bi prišlo do neljubih zamenjav pri pisanju  in lektoriranju, je dobro vedeti tudi to.

  • Share/Bookmark

Raba namenilnika

Namenílnik je glagolska oblika, ki jo z lahkoto prepoznamo po tem, da se končuje na -t ali -č.

Uporablja se ob glagolih premikanja, torej ob glagolih, kot so: iti, odhiteti, peljati, teči, stopiti, skočiti …

Primeri namenilnika:

Danes grem drsat.

Leja je prihitela sporočit veselo novico.

Odhitel je delat.

Grem plavat.

Raba nedoločnika

Nedoločnik je nedoločna glagolska oblika s končnico –ti oziroma –či. Že ime pove, da glagolom v nedoločni obliki ne moremo določiti osebe, števila, časovne oblike ali naklona. Če smo za namenilnik zapisali, da stoji za glagoli premikanja, potem postavimo nedoločnik za vsemi ostalimi oziroma za glagoli, ki izražajo željo, nujnost, dovoljenje (končati, smeti, morati, moči, začeti, želeti, nehati …).

Miha mora jutri delati.

Ne smem stopiti v to zgradbo.

Želel bi odgovoriti.

Začela je kuhati.

V pogovornem jeziku sicer večkrat opazimo rabo kratkega nedoločnika, ki se končuje na -t ali -č (želimo povedat), a ga moramo pri lektoriranju diplomskih nalog in tudi vseh drugih besedil popraviti (želimo povedati).

  • Share/Bookmark