Pomišljaj, vezaj?

28.05.2013

Pomišljaj zapisujemo z daljšo črtico ( ), vezaj pa s krajšo (-). Pomišljaj je v glavnem nestično ločilo, kar pomeni, da pred in za njim stoji presledek, med tem ko je vezaj večinoma stičen (brez presledka).

Enodelni pomišljaj:

  • namesto vejice ločuje ali poudarja določene besede/stavke: Fant je rasel v nebo ‒ glava pa je ostala prazna ‒ zmeraj bolj prazna iz dneva vdan.
  • nakazuje poudarjene pristavčne zveze: Vrba ‒ staro in rogovilasto drevo ‒ se je bohotila na dvorišču.
  • označuje nedokončano misel: Pridi sem, drugače ‒!
  • zaznamuje zveze, v katerih besedo izpustimo (pogosto v naslovim): Maribor ‒ moje mesto.
  • rabimo ga namesto predlogov od … do (stično!): Ljubljana‒Trst, odprto 8.00‒14.00, str. 35‒72 (v diplomskin nalogah se zelo pogosto pojavlja napaka pri navajanju virov, in sicer so strani večkrat označene z vezajem ali z nestičnim pomišljajem).
  • rabimo ga za izražanje nasprotij: Živeti ‒ umreti je naša usoda.
  • rabimo ga za zapisovanje alinej pri naštevanju;
  • v matematiki pomeni minus: 5 ‒ 3 = 2
  • pišemo ga za izražanje temperature:  ‒10 stopinj (stično!).

Dvodelni pomišljaj:

Dvodelni pomišljaj ločuje vrinjeni stavek od preostalega dela povedi:

V knjigo ‒ ki jo je kupila za darilo ‒ je zapisala posvetilo.

PAZI! Kadar med stavka, ki sta v prirednem odnosu, vrinemo odvisnik, lahko za pomišljajem pišemo tudi vejico:

-          protivno priredje: Bila je vesela, a se ni smejala.

-          z vrinjenim odvisnikom: Bila je vesela ‒ kot že dolgo ne ‒, a se ni smejala.

Vezaj:

  • nadomešča besedo »in« med zloženimi deli besedila: črno-bela slika, slovensko-hrvaška meja
  • pišemo med sestavinami zloženk: D-dur, 27-letnica, C-vitamin
  • pišemo, kadar pregibamo kratice: v NUK-u, TAM-a
  • v primerih kot: pet- ali šesturna vožnja, eno- in dvostopenjska lestvica
  • ko zaznamujemo konce besed: Glagolniki na -anje, -enje, -ost.
  • Share/Bookmark

Raba predlogov s/z in k/h

POMOČ

soglasnike delimo na :

  • zvočnike (j,l,r,m,n,v – za pomoč: vsi soglasniki v stavku: Moj nori lev.),

  • nezvočnike, te pa še nadalje na:

  • nezveneče nezvočnike (p, f, t, s, š, c, č, k, h – za pomoč: vsi soglasniki v stavku: Ta suhi škafec pušča.)

  • zveneče nezvočnike (b, v, d, z, ž, g).

Predlog s/z

Predlog S postavljamo pred nezvenečene nezvočnike (p, f, t, s, š, c, č, k, h).

Pred vsemi drugimi črkami stoji predlog Z.

POZOR!

Predloga S/Z ne smemo zamenjati s predlogom IZ. Predlog IZ se uporablja:

  • krajevno: priti iz službe,

  • časovno: iz vojnih dni,

  • vzročno: narediti iz zavisti,

  • načinovno: iz srca rad pomagam,

  • za snovnost: nakit je iz zlata.

Predlog IZ označuje izhajanje iz notranjosti, predlog S/Z pa opredeljuje površinskost.

Pomagamo si lahko tudi s pari:

v – iz
na – s/z.

David prihaja iz sobe. (Bil je v sobi.)

Knjigo sem vzela s police. (Knjiga je bila na polici.)

Predlog h/k

Predlog H pišemo pred besedami, ki se začenjajo na črki K ali G.

h gospodu, h Krpanu

Prelog K pišemo pred besedami, ki se začenjajo na vse ostale črke.

k mizi, k vazi, k Davidu

  • Share/Bookmark

Z veliko začetnico pišemo:

1. prvo besedo v povedi:

Rada te imam.

2. lastna imena:

David, Tjaša, Slovenija, Zdravljica …

3. izraze spoštovanja:

… pošiljamo Vam lepe pozdrave …

4. svojilne pridevnike iz lastnih imen:

Davidov, Tjašin …

5. za dvopičjem v premem govoru:

Tjaša je zavpila: »Stopi vendar sem!«

6. začetke večjih naštevalnih enot:

Slovenski pregovori so: Dvakrat premisli, enkrat povej; Osel gre samo enkrat

na led; Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade.

7. začetek citirane povedi v okviru kakšne druge povedi:

Z verzom »Narveč sveta otrokom sliši Slave« je Prešeren izrazil svoj nazor.

Zemljepisna imena

Morda je potrebno povedati kakšen odstavek več o zemljepisnih imenih. Zemljepisna imena delimo na zemljepisna občna imena (gora, reka, jezero, pokrajina, kotlina …) ter na zemljepisna lastna imena (Ljubljana, Jadransko morje, Celjska kotlina …).

Zemljepisna lastna imena se nadalje delijo na naselbinska in nenaselbinska.

Naselbinska imena so strnjena naselja: zaselki, vasi, trgi, mesta, velemesta ipd. Lahko jih pišemo podomačeno (Benetke, Dunaj, Rim, Trst …) ali v izvirni obliki (New York, Salzburg, Rio de Janeiro …).

K nenaselbinskim imenom štejemo:

- države (Slovenija), dele držav (Kalifornija), pokrajine (Štajerska);

- oceane (Atlantik), morja (Jadransko morje), jezera (Blejsko jezero), reke (Drava), slapove (Rinka) ipd.;

- hribovja (Gorjanci), gore (Triglav);

- nižine (Panonska nižina), doline (Logarska dolina), kotline (Ljubljanska kotlina), polja (Ljubljansko polje);

- jame (Postojnska jama);

- puščave (Sahara);

- celine (Evropa), otoke (Hvar), polotoke (Istra);

- dele krajev (Tabor), ceste (Cesta dveh cesarjev), ulice (Ozka ulica), trge (Trg osvoboditve);

- mostove (Tromostovje), druge objekte (Navje);

- nebesna telesa (Sonce, Luna), ozvezdja (Rimska cesta).

Enobesedna naselbinska imena pišemo z veliko začetnico (Ptuj, Piran, Duplek …).

Enobesedna nenaselbinska imena tudi pišemo z veliko začetnico (Posavje, Evropa, Finska, Peca, Ljubljanica …)

Sestavljena naselbinska imena pišemo:

- vse besede z veliko (Slovenska Bistrica, Volčji Potok, Murska Sobota …), razen če na drugem mestu stoji beseda vas, mesto, trg, selo, selce, naselje (Slovenska vas, Novo mesto, Stari trg, Dečno selo, Dolenje selce, Ribiško naselje …);

- predloge v stalno sestavljenem zemljepisnem lastnem imenu pišemo z malo začetnico, če le-ti ne stojijo na prvem mestu (Šentvid pri Stični, Ravne na Koroškem).

Nekatere zagonetke:

Logarska Dolina (kraj)

Logarska dolina (dolina), Rožna dolina (mestni predel)

Kranjska Gora (mesto)

Zasavska gora, Šmarna gora (gora)

Črni Vrh nad Idrijo (vas)

Črni vrh (hrib)

Gorenje Jezero (vas)

Cerkniško jezero (jezero)

Zidani Most (kraj)

Čevljarski most (objekt)

Dolenjske Toplice (kraj)

Dolenjske toplice (kopališče)

Na Obali (Primorskem) je suša.

Na Otoku (Angliji) je odjeknila bomba.

Pridevniške izpeljanke iz zemljepisnih lastnih imen na -ski ali -ški pišemo z malo začetnico:

Slovenija – slovenski jezik; Mežica – mežiški rudnik

Izjeme so pridevniške besede, ki stojijo na prvem mestu v stalnih zemljepisnih zvezah:

Slovenske gorice, Slovenske Konjice, Slivniško Pohorje …

Stvarna občna imena pišemo z malo začetnico:

- vrstna poimenovanja društev (ribiško društvo), klubov (nogometni klub), strank (ljudska stranka), vojaških enot (četa, bataljon), zavodov (osnovna šola), podjetij (opekarna), organov (delegacija, komisija), industrijskih izdelkov (ford – avto, milka – čokolada);

- poimenovanja zgodovinskih dogodkov: francoska revolucija, druga svetovna vojna, dražgoška bitka …

- meddržavne zveze: sveta aliansa, trojni pakt …

- splošno poimenovanje objektov: občina, rotovž, dravski most …

- nagrade, odlikovanja, priznanja, če se ne začenjajo s svojilnimi pridevniki: nagrada za mlade raziskovalce, plaketa mesta Ljubljane, pohvala šole Franceta Prešerna …

- splošno, občno rabljene zveze na -ov/-ev: tamovec (delavec Tama ali tovornjak), janževec (vino) …

- vrstna imena zdravil: aspirin, ospen …

- imena obdobij in gibanj: realizem, cankarjanstvo …

- imena praznikov: božič, jožefovo, novo leto, silvestrovo, valentinovo … Izjemi sta Marijino vnebovzetje in Prešernov dan, saj gre v teh primerih za svojilni (in ne vrstni pridevnik), imeni sta izpeljani iz osebnega imena oziroma priimka. V primeru jožefovo, gregorjevo in valentinovo gre za posamostaljene pridevniške besede, ki poimenujejo praznike. Vsi prazniki se (po SPP) pišejo z malo začetnico, vendar pravopis načeloma dopušča možnost, da z veliko začetnico pišemo besede, ki imajo veliko simbolno ali čustveno vrednost. Za izražanje slednjega je torej mogoče z veliko začetnico zapisati tudi, recimo, Božič.

Med stvarna lastna imena spadajo:

- naslovi literarnih del: Desetnica, Solzice, Lola kuha …

- naslovi časopisov, zbornikov: Delo, Kranjska čbelica …

- naslovi skladb: Deveta simfonija, Verdijev Trubadur …

- naslovi slikarskih del: Sejalec, Kofetarica …

- imena društev: Društvo proti mučenju živali, Rdeči križ Slovenije …

- imena podjetij: Metalka, Merkur …

- imena meddržavnih zvez: Organizacija združenih narodov …

- imena ladij: Galeb …

Stvarna enobesedna lastna imena pišemo z veliko začetnico (Solzice), pri sestavljenih pa pišemo z veliko začetnico samo prvo besedo (Zločin in kazen), ostale pa le, če gre za lastna imena (Rdeči križ Slovenije).

Nekatere zagonetke:

Peljem se s fordom. (avto)

Peljem se s Fordom. (z gospodom Fordom)

Nobenega aspirina ni pri hiši. (vrsta zdravila)

Na škatlici piše Aspirin. (poimenovanje vrste zdravila)

Obiskuje osnovno šolo. (zavod)

Obiskuje Osnovno šolo Riharda Jakopiča. (ime šole)

V gostilni točijo vipavca. (vino Vipavec)

V gostilni je Vipavec. (krajan Vipave)

Rada imam milko. (čokolado)

Rada imam čokolado Milka. (znamka čokolade)

  • Share/Bookmark

Ljudje med pisanjem naredimo kar nekaj slovničnih in pravopisnih napak. Menda v povprečju kar 10 na stran. V neuradnem pisanju so te sprejemljive, pri lektoriranju diplomskih nalog in drugih besedil pa se jim je potrebno izogniti.

Katere so torej najpogostejše zablode in kako se jim izogniti?

1. Napačna raba vejice

2. Velika in mala začetnica

3. Raba predlogov s/z in k/h

4. Raba predlogov z/iz

5. Pomišljaj, vezaj

6. Namenilnik in nedoločnik

7. Povratni svojilni zaimek

8. Okrajšave in kratice

  • Share/Bookmark

Raba vejice

21.05.2013

Vejica je nekončno ločilo, katerega namen je povedi razdeliti na smiselne dele. Vejice govoru dajejo melodijo, olajšujejo branje ter naredijo stavek bolj nazoren in smiseln.

Ker vejica marsikomu povzroča sive lase, večkrat povzroča nejasnosti ter kvari splošno podobo diplomskih nalog in drugih besedil, je morda dobro na začetku povedati, kje vejice NE uporabimo.

Vejice ne pišemo v:

- vezalnem priredju (vezniki: in, pa, ter): Kolesari in teče.

- ločnem priredju (vezniki: ali-ali, ali, ali pa): Ostani ali pojdi.

- v večbesednih veznikih pišemo vejico samo pred prvim veznikom (in ko, toliko da, s tem da, in ker, tako kot, tako da, kljub temu da): Prišel je, kljub temu da ni bil povabljen.

Posebnosti:

Vejico pred vezniki vezalnega in ločnega priredja pišemo, kadar vrinemo pristavek, polstavek ali odvisnik:

Brala je pismo in solze so ji polzele po obrazu. –> Brala je pismo, napisano z okorno pisavo, in solze so ji polzele po obrazu.

Bral je knjigo ali poslušal glasbo. –> Bral je knjigo, še dišečo po svežem črnilu, ali poslušal glasbo.

Vejico pišemo:

- pri naštevanju: Kupila je sol, moko, mleko, sadje in zelenjavo.

- med nadrejenim in odvisnim stavkom:

VRSTA ODVISNIKA

VEZNIŠKE BESEDE

PRIMER

OSEBKOV ODVISNIK

kdor, kar, da, če, kdo, kaj, kako, koliko …

Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade.

PREDMETNI ODVISNIK

kar, da, če, kdo, kaj, kako, koliko …

Zanima me, kaj pravi.

KRAJEVNI ODVISNIK

kjer, koder, kamor, od koder, do koder

Kjer je dim, je tudi ogenj.

ČASOVNI ODVISNIK

ko, kadar, odkar, medtem ko

Pridem, ko bo nehalo deževati.

NAČINOVNI ODVISNIK

kot, kakor, ne da, namesto da, tako da

Tako se mi je mudilo, da sem pozabila dežnik.

VZROČNI ODVISNIK

ker

Sestanek odpade, ker je šef zbolel.

NAMERNI ODVISNIK

da

Šla je v trgovino, da bi kupila zelenjavo.

POGOJNI ODVISNIK

če

Pridem, če bo nehalo deževati.

DOPUSTNI ODVISNIK

čeprav

Čeprav ima veliko denarja, si ne privošči dopusta.

PRILASTKOV ODVISNIK

ki, kateri

Fant, ki ima modre oči, tudi pride na zabavo.

- pri izpostavkih: Marjeta, ta pa je ta prava!

- pri dostavkih: Prinesi mi kruha, črnega!

- pri povzemanju: Skratka, dokončati moramo prvo nalogo.

- časovnost in krajevnost: Konferenca bo potekala v Ljubljani, 18. maja, ob 16 uri v prostorih Cankarjevega doma.

- v nagovorih: Spoštovani, obveščamo vas …

- v sledečih priredjih:

PRIREDJE

VEZNIŠKE BESEDE

PRIMER

PROTIVNO PRIREDJE

a, toda, vendar, pa, ampak, temveč

Prišel je pozno, a ni zamudil.

VZROČNO PRIREDJE

kajti, zakaj, namreč, saj, in sicer, to je …

Promet se odvija počasi, kajti na cesti je poledica.

SKLEPALNO ALI POSLEDIČNO PRIREDJE

torej, zatorej, potemtakem , zato

Prehitro je vozil, zato je povzročil nesrečo.

POJASNJEVALNO PRIREDJE

saj, kajti, namreč, to je

Hitro je začela, to je pri dveh letih.

STOPNJEVALNO PRIREDJE

pišemo jo samo pred drugim delom veznika ne samo – ampak/temveč tudi

pri ne – ne, niti – niti vejice ne pišemo

Ni samo dobro kuhala, temveč tudi pekla.

- vejice v povedih s polstavčno tvorbo: polstavek je stavčna tvorba z neosebno glagolsko obliko, ki jo lahko razvijemo v odvisnik in je od ostalega dela povedi navadno ločen z vejico: Stopivši skozi vrata, je glasno pozdravil. –> Ko je stopil skozi vrata, je glasno pozdravil.

Pokazatelji oziroma bližnjica do pravilne postavitve vejice so lahko tudi vezniki.

Vezniki, ki navadno zahtevajo vejico:

  • zato, zatorej, torej

  • a, pa, vendar, toda, ampak, temveč, le, samo

  • kajti, namreč, sicer, saj

  • to je, in sicer, in to

  • pred drugim delom stopnjevalnega veznika: ne samo – ampak tudi, ne le – temveč tudi, tako – kakor tudi

Vezniki, pred katerimi ne pišemo vejice (razen če tako zahteva vrinjeni stavek):

  • in, ter, pa

  • ali – ali, bodisi – bodisi (Ali pride ali bo ostal doma? )

  • ne – ne, niti – niti (Ni niti kuhal niti pospravljal.)

  • oziroma (Znesek poravnajte konec meseca oziroma ko prejmete račun.)

  • Share/Bookmark

Namen tega pisanja ni promoviranje purizma in mlatenje po vseh, ki namesto besede zgoščenka uporabijo CD, problem namesto težava, ne vedo, kaj so vrženček (žeton za avtobus), mesni krof (hamburger), nakolenčnik (prenosni računalnik), razpočnica (žemlja) in ostale komu smešne skovanke. Prepričana sem, da nič narobe z dialektom in z vrivki iz tujih jezikov (dandanes predvsem iz angleščine, v preteklosti pa iz srbohrvaščine, nemščine in francoščine), saj le-te kažejo na naravni razvoj jezika in lahko pomenijo tudi karakterno oznako.

Slovenščini kot predmetu v šoli prav tako ne gre na roko nekje v globinah zasidrana podoba učiteljice slovenščine, ki zahteva pretiran red in mir, se oblači kot tvoja babica, vzdihuje ob Prešernovem Sonetnem vencu in je na splošno ves čas sitna. Čeprav je stereotip v večini primerov neupravičen.

Slovenščina je čudovit jezik, s katerim se identificira vsaj dva milijona ljudi. Je lepo zveneč in gibljiv, majhen v svoji veličini in velik v svoji majhnosti, zato bi se vsi njegovi govorci morali truditi, da se ohranja v vseh socialnih in funkcijskih zvrsteh. Slovenščina je posebna tudi zato, ker ima dvojino, kar sploh ni mala malica. Med sodobnimi jeziki so dvojino (pretežno v sledeh) ohranili le škotska gelščina, frizijščina, čakavščina, lužiška srbščina in naša slovenščina. Ta prekrasna slovenska posebnost je vsekakor razlog za občutek ponosa. Dvojina jeziku prida navdih intime, saj »sediva in si zreva v oči« niti slučajno ne bi zvenelo enako, če bi rekla »sedimo in si zremo v oči«. Iti po poti sanskrta, avestščine, stare grščine, stare cerkvene slovanščine, gotščine, stare angleščine in stare nordiščine in drugih jezikov, bi pomenilo za slovenščino silno osiromašenje in izgubo številnih sladkih stavkov.

Namen tega bloga je osvetliti nekatere lektorske težave in razrešiti vprašanja, ki se pojavijo ob sestavljanju pisnega izdelka, ki zahteva slovnično in pravopisno »ustreznost«. Pa začnimo …

  • Share/Bookmark