Glede citiranja in navajanja literature obstaja več pravil zato je pred začetkom pisanja potrebno preveriti navodila (fakultete ali revije) in/ali se posvetovati z mentorjem. Ko se odločimo za način citiranja, ga nato uporabljamo ves čas pisanja.

Eden izmed pogostejših načinov citiranja in povzemanja je APA standard (American Psychological Association), katerega navodila in priporočila so povzeta spodaj.

  1. 1. Povzemanje

Pri povzemanju s svojimi besedami zapišemo misli nekoga drugega. Pri tem je potrebno navesti avtorja, čigar misli smo povzeli, letnico njegovega dela in stran. Kadar je naslednji navedeni vir enak prejšnjemu, v oklepaju zapišemo le (prav tam) oziroma (prav tam, str. 631), če se vir razlikuje le v strani.

(Pfister (2005: 44) predlaga idealni tip eseja, ki bi omogočil jasnejši in preglednejši model. Kot vzorčni tip eseja razume razpravo, ki se spremeni v performativno umetnost (prav tam: 45).

Kadar se sklicujemo na dva avtorja, navedemo oba in med njiju vstavimo »in«.

(Bertheim in Looth, 1999, str. 729) ali Bertheim in Looth (1999, str. 729) menita …

Kadar se sklicujemo na delo s tremi do petimi avtorji, pri prvi omembi zapišemo vse, naslednjič pa uporabimo okrajšavo »idr.« ali »et al.«.

(Wasserstein, Zappulla, Rosen, Gerstman in Rock, 1994, str. 25), kasneje pa (Wasserstein idr., 1994, str. 32).

Več kot šest avtorjev: zmeraj zapišemo »idr.« ali »et al.«.

Breton idr. (1998) ali (Breton idr., 1998).

Če uporabimo več virov, ki imajo na začetku iste avtorje, zmeraj navedemo vse do vključno prvega različnega.

Kosslyn, Koening, Barrett, Cave, Tang in Gabrieli (1996)

Kosslyn, Koening, Gabrieli, Tang, Marsolek in Daly (1996) à

Kosslyn, Koening, Barrett idr. (1996)

Kosslyn, Koening, Gabrieli idr. (1996).

Povzemamo lahko tudi po več avtorjih in delih, v tem primeru v oklepaju naštejemo vse ter jih ločimo s podpičjem.

(Poniž, 1989, str. 8-9; Adorno, 1999, str. 7; Pfister, 2005, str. 44).

Če je isti avtor v enem letu izdal več del, jih označimo s črkami (a, b, c).

Geister (2006a, str. 5) in Geister (2006b, str. 17).

Če avtor ni znan, v oklepaju navedemo le naslov dela.

(Zakon o društvih, 1995).

Kadar se sklicujemo na referat, članek ali prispevek iz zbornika, navedemo avtorja, če je ta zapisan.

(Bense, 1974, str. 617–629).

V končnem seznamu literature seveda navedemo celoten vir.

Pri  navajanju spletnih strani se ravnamo po pravilih za avtorja – torej navedemo avtorja in leto. Kadar avtorja ni mogoče razbrati, navedemo naslov internetne strani ter leto, ko je bila spletna stran objavljena. Če podatka ni, zapišemo leto, ko smo informacijo pridobili.

(Bergles, 2016)

(http://www.digitpen.com/blog, 2016).

Če se sklicujemo na osebno komunikacijo (pogovor, e-pošto, pismo idr.), navedemo avtorja ter karseda natančen datum (dan, mesec, leto ali vsaj mesec in leto).

K. Selko (osebna komunikacija, 3. 5. 2013) ali  (K. Selko, osebna komunikacija, 3. 5. 2013).

  1. 2. Dobesedno citiranje

Pri citiranju dobesedno zapišemo misli drugih avtorjev, s katerimi podkrepimo ali pojasnimo svoja stališča ali raziskavo. Citiran stavek zapišemo v narekovajih, za njim pa v oklepaju navedemo vir. (Montaigne, 1960, str. 100).

2. 1 Ločila v citatih

−        Kadar se citat tudi v originalu konča s piko, le-to postavimo pred končnim narekovajem. Za virom v tem primeru pike ne zapišemo.

Max Bense v prispevku Esej in njegova proza (1974) pravi, da »esejistično piše, tisti, kdor svojega predmeta ne suče le sem ter tja, temveč ta predmet med pisanjem, med izoblikovanjem in sporočanjem svojih misli najde ali si ga izmisli, ga sprašuje, tipa, preizkuša, presije in pokaže vse tisto, kar pač lahko postane vidno od avtorjevih estetskih in etičnih manualnih in intelektualnih pogojev.« (Bense 1974: 624)

Kadar citat integriramo v svoj stavek in se v izvirnem besedilu na mestu, kjer citat zaključimo, ne konča s končnim ločilom, pike znotraj narekovaja ni – postavimo jo za navedbo vira.

Kljub tej strogi delitvi Kelemina ugotavlja, da lahko tudi proza učinkuje umetniško, kadar je »vzvišena, patetska, bogata čustev in prispodob« (Kelemina 1927: 67).

2. 2 Ali lahko citate spreminjamo?

Citat je intelektualna lastnina, avtorsko zaščiteno delo, kar pomeni, da ničesar ne spreminjamo, pa tudi morebitnih lektorskih napak ne popravljamo. Če nas motijo, predlagam zapis popravkov v opombah.

Citate pa lahko krajšamo ali dopolnjujemo, spreminjamo lahko veliko/malo začetnico ali sklon, tako da se sklada s preostalim delom besedila, vendar pa morajo biti vsi posegi v izviren tekst jasno označeni.

Na mestu popravkov postavimo oglate (večkrat) ali poševne oklepaje, v katere zapišemo spremembo (tri pike pri krajšanju citata, veliko/malo začetnico ipd.).

»[E]sejistično piše, tisti, kdor svojega predmeta ne suče le sem ter tja, temveč ta predmet med pisanjem […] najde ali si ga izmisli […] in pokaže vse tisto, kar pač lahko postane vidno od avtorjevih estetskih in etičnih manualnih in intelektualnih pogojev.« (Bense 1974: 624)

»[Polemična esejistika] ni kritična [podčrtala K. B.], temveč variira predmet prav z ostrino uničujočega napada« (Bense, 1974, str. 267).

»[Feydeau] [j]e popolnoma nepredvidljiv. Je tako neverjetno-verjeten, da postaja fantastičen.« (Möderndorfer, 2001, str. 149)

Tri pike na začetku in na koncu citata ne zapisujemo, saj je jasno, da je citat vzet iz konteksta in je del daljšega besedila.

Max Bense v prispevku Esej in njegova proza (1974) pravi, da »esejistično piše, tisti, kdor svojega predmeta ne suče le sem ter tja, temveč ta predmet med pisanjem […] najde ali si ga izmisli« (Bense 1974: 624).

2. 3 Citiranje sekundarnih virov

Citiranje sekundarnih virov pomeni, da citiramo nekoga, ki je že pred nami citiral iz drugega dela. Takšnemu citiranju se, če je le mogoče, izognemo, razen če izvirno delo ni dosegljivo.

Takšen citat zapišemo:

(Bense, 1974, str. 619; citirano po/povzeto po Montaigne, 1960, str. 19).

  1. 3. Seznam literature

V končnem seznamu literature zapišemo bo abecednem vrstnem redu priimke (prvih) avtorjev ali naslove del, če avtor ni znan. Posamezne enote med seboj ločimo s piko. Številke strani zapišemo s stičnim pomišljajem (ki pomeni od–do): 32−65.

Naslovi monografij so zapisano v poševnem tisku, članki, prispevki ipd. pa so zapisani ravno (poševno zapišemo revijo, zbornik idr.).

Če navajamo več virov istega avtorja, navedemo najprej njegova samostojna dela, med samostojnimi deli pa navedemo najprej starejša.

Naslove del navajamo v originalnem jeziku, prevod naslova lahko zapišemo v oglatih oklepajih, če želimo.

PRIMERI

Knjiga z enim avtorjem:

Zlobec, C. (2005). Med utopijo in skepso. Ljubljana: Študentska založba.

Dva do šest avtorjev:

Beck, A. A. J. in Sales, B. D. (2001). Family mediation. Washington, DC: American Psychological Association.

Več kot šest avtorjev:

Lehar, B., Radovec, N., Piškur, G., Sredenšek, R., Kralj, F., Lahovec, Š. idr. (2005). Prekrški na slovenskih cestah. Ljubljana: Založba za varnost na cestah.

Delo brez avtorja:

Publication Manual of the American Psychological Association (5th Ed.). (2003). Washington, DC: American Psychological Association.

Knjiga z urednikom:

Kos, J. (ur.). (1979). Sodobni slovenski esej. Ljubljana: MK.

Diplomsko, magistrsko ali doktorsko delo:

Bergles, K. (2012). Slovenska esejistika med letoma 1995 in 2010 - problemski krogi, postopki notranjega sloga in njihova funkcionalna zveza. Doktorska disertacija, Maribor: Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta.

Poglavje v knjigi:

Lars, P. (2001). Kako do demokracije? V K. Brook (ur.), Demokracija? (str. 9–26). Maribor: Študentska organizacija Univerze v Mariboru.

Članek v reviji (Priimek, prva črka imena. (Letnica). Naslov članka. Naslov revije, letnik (številka), strani.):

Čander, M. (2007). Robustnost in pretanjenost. Nova revija, 26 (301/303), 74-82.

Članek iz časopisa (dnevnika, tednika):

Devjak, T. (20. 09. 2001). Moč vzgoje v Montessori konceptu. Trobla, 8, str. 21−22.

Prispevek v zborniku s konference, simpozija ali kongresa, prispevek v enciklopediji:

Musek, J. (1997). Psihološke prvine narodne identitete in analiza slovenske samopodobe. V: Nećak D. (ur.), Avstrija, Jugoslavija, Slovenija. Slovenska narodna identiteta skozi čas (str. 174–203). Ljubljana: oddelek za zgodovino Filozofske fakultete.

Spletne strani z znanim avtorjem:

Bergles, K. (2016). Citiranje in navajanje virov. Pridobljeno 9. 10. 2016, s http://www.digitpen.com/blog/90-citiranje-in-navajanje-virov

Spletne strani z neznanim avtorjem (Naslov strani. (Datum). Kraj: Založnik. Pridobljeno dan. mesec. leto s http naslov.):

Electronic reference formats recommended by the American Psychological Association. (19. 11. 1999). Washington: American Psychological Association. Pridobljeno 3. 5. 2000, s http://www.apa.org/webref.html.

  • Share/Bookmark

Znanje stavčnih členov ni pomembno samo pri pouku slovenščine, potrebujemo ga tudi pri pisanju besedil in lektoriranju. Védenje o vlogi in mestu besed v stavku namreč pripomore k temu, da med pisanjem ne delamo napak oziroma jih v besedilu lahko popravimo.

Osvežimo najprej znanje o zgradbi besedila.

Vsako besedilo je sestavljeno iz enot in najmanjša je poved. Poved vključuje zaokroženo skupino oblikovno in pomensko povezanih besed, s katerimi nekaj sporočamo. Stavek je ožje zastavljena pomenska enota; gre za besede, zbrane okoli osebne glagolske oblike. En stavek (enostavčna poved) ali več stavkov (večstavčna poved) tvorijo poved.

Stavek se naprej deli na skladenjske pomenske enote, ki jih imenujemo stavčni členi. Med glavne stavčne člene prištevamo osebek, povedek, predmet in prislovno določilo. Vsak stavčni člen ima v stavku svojo vlogo, po njem pa se vprašamo z vprašalnico. Stavek ima zmeraj en osebek in en povedek, lahko pa ima več predmetov in prislovnih določil.

Povedek podčrtamo z valovito črto, po njem se vprašamo: Kaj se v stavku dogaja? (Tina v razredu pridno posluša učitelja.)

Osebek podčrtamo z eno ravno črto, po njem se vprašamo z vprašalnico za imenovalnik: Kdo ali kaj + povedek? (Tina v razredu pridno posluša učitelja.)

Predmet podčrtamo z dvema ravnima črtama, po njem se vprašamo z vprašalnicami za rodilnik, dajalnik, tožilnik, mestnik in orodnik: Koga ali česa? Komu ali čemu? Koga ali kaj? Pri kom ali pri čem? S kom ali s čim? + povedek. (Tina v razredu pridno posluša učitelja.)

Prislovna določila podčrtamo s poševnimi črtami in jih delimo glede na vprašalnico na:

-          prislovno določilo kraja: Kje/kam/kod … + povedek?

-          prislovno določilo časa: Kdaj/od kdaj … + povedek?

-          prislovno določilo načina: Kako + povedek?

-          prislovno določilo vzroka: Zakaj + povedek?

-          prislovno določilo količine: Koliko + povedek?

Tina v razredu pridno posluša učitelja.

p.d.k.    p.d. n

Ob glavnih stavčnih členih poznamo še odvisne stavčne člene, ki ne stojijo samostojno, temveč zmeraj nastopajo kot del drugih stavčnih členov. Ti so: prilastek, povedkovo določilo in povedkov prilastek.

Prilastek

Prilastek je zmeraj le del osebka, predmeta ali prislovnega določila, ki ga dopolnjuje. Po njem se vprašamo: Kakšen/kateri/čigav?

Glede na mesto se lahko nahaja desno ali levo od jedra (odnosnice), torej ločimo levi in desni prilastek.

PRIMER LEVEGA PRILASTKA: Ob hiši raste košat grm. (Kakšen grem?)

Levi prilastki so pridevniške besede in so ujemalni, saj se pridevniška beseda v spolu, sklonu in številu ujema s samostalniško besedo v jedru.

PRIMER DESNEGA PRILASTKA: Peče le šarkelj z orehi. (Kateri šarkelj peče?)

Desni prilastki so najpogosteje samostalniki in so lahko ujemalni, kadar se v spolu, sklonu in številu ujemajo z jedrom (prijateljica Tjaša, ptica pevka), ali neujemalni (torta z jagodami, hiša modrosti).

Povedkovo določilo

Povedkovo določilo je del povedka ob pomožnem/pomensko nepopolnem glagolu. Vlogo povedkovega določila največkrat opravlja samostalniška ali pridevniška beseda v imenovalniku ali glagol v nedoločniku.

Meta je frizerka.

Babica je že stara.

Hotel je priti.

Povedkov prilastek

Povedkov prilastek je del povedka in se nanaša (ter tudi ujema) z osebkom ali s predmetom. Nahaja se ob pomensko popolnem glagolu. Po njem se vprašamo z vprašalnicami kakšen/kateri/čigav + povedek + osebek/predmet.

Boštjan je vesel zajuckal.

Kakšen je zajuckal Boštjan? Vesel. (kakšen + povedek + osebek)

Srečal je Boštjana veselega.

Kakšnega je srečal Boštjana? Veselega. (kakšnega + povedek + predmet)

  • Share/Bookmark

Glagolski način

10.03.2016

Glagolski način je glagolska kategorija, ki predstavlja razmerje med osebkom in vršilcem dejanja oziroma pove, kdo je dejanje storil ali nosi zanj odgovornost.

V slovenščini poznamo dva glagolska načina, in sicer:

-          tvornik/aktiv, kjer je osebek povzročitelj, vršilec dejanja ali nosilec stanja ter

-          trpnik/pasiv, kjer osebek ni vršilec dejanja, nosilec stanja ali poteka oziroma se kot tak ne kaže.

Tvornik: Piva nisem kupil.

Trpnik: Pivo ni bilo kupljeno.

V slovenščini je tvornik pogosteje uporabljen glagolski način, trpnik velja celo za »okornega«, vendar je to bolj kot pravilo odvisno od situacije:

Hlače so se strgale.

Stol se je zlomil.

Naloga ni bila narejena.

Priložnost je zapravljena.

Krivda je storjena.

Motor je razbit.

TVROBA TRPNIKA IN PRETVORBA IZ ENEGA GLAGOLSKEGA NAČINA V DRUGEGA

Trpnik tvorimo na dva načina:

  • tvorba trpnika s »se«: se je prenesel, se je zaprl, se je strgal …
  • drugi način je s trpnim deležnikom na -n ali -t: je prenesen, je zaprt, je strgan …

1) PRETVORBA IZ TVORNIKA V TRPNIK

Nejc je razbil kozarec. -> Kozarec je bil razbit./Kozarec se je razbil.

Pri pretvorbi iz tvornika v trpnik postane predmet tvornega stavka (kozarec) osebek trpnega. Nato glagolsko obliko (je razbil) zamenjamo z obliko pomožnega glagola biti + del. na -n/-t (je bil razbit) ali ga tvorimo s se (se je razbil). Osebek tvornega stavka se opusti ali postane prislovno določilo (uporabi se predlog od – od Nejca).

2) PRETVORBA IZ TRPNIKA V TVORNIK

Pivo je bilo izumljeno pred približno 5000 leti (od Sumercev). -> Sumerci so pred približno 5000 leti izumili pivo.

Pri pretvorbi iz trpnega v tvorni stavek naredimo ravno obratno. Osebek trpnega stavka (pivo) postane predmet tvornega.

Več primerov rabe glagolskega načina lahko najdete tukaj.

  • Share/Bookmark

Števnikov je več vrst in tudi njihovo zapisovanje je različno.

  1. Glavni števniki

Glavni števniki (tri, sedem, petsto) so imena števil in izražajo količino štetega. Po njih se vprašamo: koliko?

Skupaj pišemo glavne števnike do sto in stotice:

-          15: petnajst,

-          72: dvainsedemdeset,

-          700: sedemsto,

-          900: devetsto.

Narazen pišemo vse ostale glavne števnike:

-          206: dvesto šest,

-          507: petsto sedem,

-          8000: osem tisoč,

-          6678: šest tisoč šesto oseminsedemdeset,

-          18 000: osemnajst tisoč,

-          4 000 000: štiri milijone.

  1. Vrstilni, ločilni in množilni števniki

Vrstilni števniki (drugi, osmi, dvestoti) so izpeljani iz glavnih števnikov in označujejo zaporedno mesto v vrsti. Vprašalnica, s katero se lahko vprašamo po njih, je: kateri?

Ločilni števniki (dvoje, troje, četvero) označujejo različnost stvari oz. vrsto. Uporabimo jih za poimenovanje količine prvin (troje vrat) ali pa za količino vrst nečesa (dvoje očal – sončna in dioptrijska). Vprašalnica, s katero se lahko vprašamo po njih, je: koliker?

Množilni števniki (enojen, trojen) so rabljeni za poimenovanje delov nečesa (trojna karta, dvojno steklo). Vprašalnica, s katero se lahko vprašamo po njih, je: kolikeren?

Vrstilne, ločilne in množilne števnike pišemo zmeraj skupaj:  stotrideseti, dvestotretja, tisočer, dvojna itd.

Skupaj pa pišemo tudi vse druge tvorjenke iz omenjenih števnikov: tisočkrat, milijonkrat, milijoninka, večkrat, dvestotretjič itd.

Več o števnikih in nekatere težje primere pri zapisovanju in izgovarjavi številk najdete tukaj.

  • Share/Bookmark

O premem govoru je bilo govora že v enem izmed prejšnjih vnosov, vendar sem pred kratkim pri lektoriranju naletela na nekatere težje primere, ki jih ljudje ne poznajo oziroma jih celo Slovenski pravopis ne pojasnjuje.

Na hitro preletimo osnovo:

Premi govor je sestavljen iz dobesednega navedka in spremnega stavka. Prvi je natančen zapis rečenega, drugi opredeljuje govorca.

Premi govor je mogoče pisati na tri osnovne (in najpogostejše) načine.

  1. primer

Dobesedni navedek je na prvem mestu, sledi mu spremni stavek. Ločilo premega govora (vejica, klicaj ali vprašaj) napišemo med narekovaji, spremni stavek začenjamo z malo začetnico.

»Knjiga je na polici,« je rekla Mira.

»Daj mi knjigo!« je ukazal Leon.

»Kje je knjiga?« je vprašala Eva.

  1. primer

Dobesedni navedek stoji za spremnim stavkom, ki ga zaključimo z dvopičjem. Ločilo dobesednega navedka je odvisno od glagolskega naklona (pika, klicaj ali vprašaj).

Mira je rekla: »Knjiga je na polici.«

Leon je ukazal: »Daj mi knjigo!«

Eva je vprašala: »Kje je knjiga?«

  1. primer

Spremni stavek stoji med dobesednim navedkom, ki se začne z veliko začetnico, drugi del dobesednega navedka pa se začenja z malo začetnico. Spremni stavek se v tem primeru začenja z malo začetnico. Ločila so odvisna od glagolskega naklona.

»Aja,« je rekla Mira, »knjiga je na polici.«

»Hej,« je zaklical Leon, »daj mi knjigo!«

»Marjetka,« je vprašala Eva, »kje  je moja knjiga?«

Težji primeri

Ob teh najpogostejših primerih naletimo tudi na druge možnosti, ki lahko povzročijo dvome pri pisanju in lektoriranju. Kako ravnati v sledečih primerih, pojasnjujejo pravopis, strokovni članki ter dejanska raba.

  1. Spremni stavek lahko spremlja več različnih dobesednih navedkov. Končuje se s piko, drugi dobesedni navedek pa zapišemo z veliko začetnico:

»Še tega je bilo treba,« je rekla ostro. »Kje so zdaj vsi papirji!«

  1. Spremni stavek stoji na več mestih:

»Ne bom jedel!« se je uprl. »Nisem lačen,« je nato pristavil.

Mogoče je tudi:

»Ne bom jedel!« se je uprl; »nisem lačen,« je nato pristavil.

  1. V besedilih se dobesedni navedek pojavlja tudi znotraj spremnega stavka. Pravopis teh primerov ne pojasnjuje, raba pa izkazuje sledečo možnost:
    Ana je rekla: “Sladoled bi,” in se sramežljivo nasmehnila.
  • Share/Bookmark

Tri pike

13.02.2016

Da se izognemo lektorskim napakam, je dobro vedeti, da ločimo:

-          enodelne tri pike in

-          dvodelne tri pike.

Skladenjska raba

a) Enodelne tri pike zaznamujejo:

-          Nedokončano misel: Prišel bi, če …

-          Premor: Kosilo je bilo … zanimivo.

-          Izpuščene dele citatov: »Izboljšanje pogojev v svetu ni / … / odvisno od spoznanj znanosti, temveč od izpolnitve / … / tradicij in idealov.« Albert Einstein

-          Spremembo skladenjskega naklona: Miha … s tabo ni vse v redu.

b) Dvodelne tri pike pa ločujejo vrinjen stavek (bolje je uporabiti pomišljaj ali vejice):

Prišel je … pride vsako jesen … hitro in tiho.

Neskladenjska raba

Neskladenjska raba nakazuje izpust dela besede: Oh, ta pres… Miha!

  • Share/Bookmark

Pravilo »Pred ki, ko, ker, da, če vejica skače.« je dobro morda le za osnovno šolo. Kje in kako v slovenščini postaviti vejico, je prava znanost, ki zahteva daljšo obravnavo, zato se bomo v tem prispevku omejili na odvečno vejico v enodelnih večbesednih veznikih (večbesedne dvodelne veznike ne – ne, niti – niti, ne samo – ampak tudi ipd. bomo obravnavali posebej).

Enodelni večbesedni veznik je veznik tipa »kljub temu da«, se pravi, gre večinoma za stalno zvezo prislova ali členka in veznika.

Nadaljnji primeri enodelnih večbesednih veznikov so: manj kot, medtem ko, potem ko, brž ko, vtem ko, tako kot, namesto da, že ko, in ker, in da, in če, zato ker, češ da, šele ko, s tem da, posebno ko, zlasti če, zlasti ko, zlasti kadar in podobno. Med deli večbesednega veznika vejice ne pišemo.

Vendar glede omenjenih kombinacij besed pri lektoriranju vseeno večkrat prihaja do dvomov. Vejico namreč pišemo, kadar priredni veznik zastopa opuščeni nadredni stavek. Poglejmo primere:

Potem ko skuham kosilo, pridem k tebi. (večbesedni veznik)

Pridem k tebi, a šele potem, ko skuham kosilo. (izpust: a šele potem pridem)

To se je zgodilo ob petih, torej ko so končali z delom. (večbesedni veznik)

To se je zgodilo ob petih, torej, ko so končali z delom. (izpust: torej se je zgodilo, ko)

Dilema, ali postaviti vejico ali ne, je torej pomenske narave. Kadar smo v dvomih, je verjetno najboljše in najlažje pojasnilo, da pišemo vejico samo pred prvim veznikov, čemur sledi tudi splošna raba, zato so primeri z vejico med več vezniki redkejši.

  • Share/Bookmark

Okrajšave

Določene besede ali besedne zveze lahko okrajšamo. Kako to počnemo, je stvar dogovora, vendar se okrajšave pojavljajo zmeraj v enaki obliki, da jih vsi razumemo. Pišemo jih z malo začetnico, razen kadar stojijo na začetku stavka, za njimi pa stoji pika.

Nekatere pogoste okrajšave so:

-          profesor -> prof.

-          gospod -> g.

-          gospa -> ga.

-          gospodična -> gdč.

-          inženir -> inž.

-          doktor -> dr.

-          to je -> tj.

-          na  primer -> npr.

-          tako imenovani -> t. i.

-          in tako dalje -> itd.

-          in tako naprej -> itn.

-          in podobno -> ipd.

-          stran -> str.

-          število -> štev.

-          številka -> št.

-          približno -> pribl.

-          delniška družba -> d. d.

-          družba z omejeno odgovornostjo -> d. o. o.

-          samostojni podjetnik -> s. p.

Najpogostejše napake pri okrajšavah:

  1. Stičnost ločil: pika je levostično ločilo, kar pomeni, da za vsako okrajšano besedo stoji presledek, zato pišemo univ. dipl. prof. in ne univ.dipl.prof. ali d. o. o. in ne d.o.o.
  2. Pri zloženkah okrajšane dele pišemo skupaj brez presledka, vendar ohranimo vezaj, če je ta uporabljen tudi pri neokrajšani besedni zvezi: ameriško-slovenski -> am.-slov.
  3. Pri okrajšavi besedne zveze samostojni podjetnik stoji med črkama presledek, pred njo pa vejica: Katja Bergles, s. p.
  4. Neenoten zapis: v enem besedilu najdemo dva načina zapisa okrajšave, na primer ing. ali inž. Pravilna sta oba, vendar je treba rabo v enem tekstu poenotiti.
  5. Št. in štev.: prvi zapis je okrajšava za številko, drugi pa za število.
  6. Nekatere okrajšave vedno pišemo samo skupaj: itd., ipd., npr., tj.

Kratice

Okrajšave je potrebno ločiti od kratic, pri katerih gre za ustaljene krajšave večbesednega imena. Po navadi so zapisane z velikimi črkami (NUK), z malimi črkami (sit) ali izjemoma mešano (BiH).

Kratice lahko prehajajo v lastna (takrat se pišejo z veliko začetnico: Unesco, Unicef) in občna imena ter jih kot taka (SIT -> sit) pregibamo kot druge samostalnike: Unicef, Unicefa, Unicefov itd.

Beremo jih kakor druge besede (TAM [tám]) ali jih črkujemo (s. p. [espé]). Izjemoma jih izgovarjamo tudi s tujimi črkami (BBC [bibisí]).

Sklanjanje kratic

Večina kratic je moškega spola (RS, NUK, SNG, OZN, UN, TAM). Sklanjajo se po prvi moški (kot korak – koraka) ali tretji moški sklanjatvi (z ničto končnico). Pri sklanjanju kratic po prvi moški sklanjatvi uporabimo stični vezaj:

-          novinar BBC-ja/novinar BBC,

-          sprememba DDV-ja/DDV,

-          predstavnik OZN-a/predstavnik OZN; možen je celo zapis predstavnik OZN-ja, če kratico beremo kot: [oznja] nasproti [ozeena].

Kadar se kratice končujejo na nenaglašeni a, so ženskega spola in se sklanjajo po prvi ženski sklanjatvi kot lipa – lipe:

-          NAMA − NAME,

-          FIFA – FIFE,

-          CIA − CIE.

Nekatere redke kratice so ženskega spola, tudi če se ne končujejo na nenaglašeni a. Te sklanjamo po prvi moški ali tretji ženski sklanjatvi, torej brez spremembe končnice:

-          ZDA, ZDA, ZDA,

-          SAZU, SAZU ali SAZU-ja (po prvi moški sklanjatvi).

Kot vidimo, pri okrajšavah in kraticah ni zmeraj enoznačnega pravila, pomembno pa je, da poenotimo rabo v enem tekstu. Pisanje včasih tako, drugič drugače je treba lektorirati.

  • Share/Bookmark

Povratni svojilni zaimek (svoj)

Raba povratnega svojilnega zaimka marsikomu povzroča težave, čeprav je pravilo enostavno. Največkrat ga zamenjujemo z osebnimi svojilnimi zaimki, zato ni napak, če najprej na kratko pogledamo slednje. Med osebne svojilne zaimke spadajo:

Oseba Ednina Dvojina Množina
1. oseba moj najin naš
2. oseba tvoj vajin vaš
3. oseba njegov/njen njun njihov

Osebni svojilni zaimki izražajo pripadnost ali lastnino govorečemu, ogovorjenemu ali neogovorjenemu, z njimi torej poimenujemo, čigavo je kaj, vendar to ni osebek stavka.

Povratni svojilni zaimek (svoj) pa izraža svojino osebka.

Pri določanju, kateri zaimek bomo uporabili, najprej poiščemo osebek v stavku. Kot že vemo, se po njem vprašamo: KDO ali KAJ?

Za primer vzemimo dva po zgradbi podobna stavka:

Lila mu je dala njegovo knjigo.

Lila mu je dala svojo knjigo.

Osebek obeh stavkov je Lila (vprašamo se: Kdo mu je dal knjigo?), vendar je Lila v prvem primeru podala tujo knjigo (recimo Marjanovo), v drugem primeru pa svojo.

Poglejmo še nekaj primerov povratnih svojilnih zaimkov:

Poskrbimo za naše zdravje. (zdravje nas vseh)

Poskrbimo za svoje zdravje. (poskrbimo vsak za svoje zdravje)

Berem svoje poročilo. (Osebek stavka sem JAZ, poročilo sem sama napisala, pripada meni – je moja svojina – zato uporabimo povratni svojilni zaimek.)

Mišo pije svoj sok. (Osebek stavka je MIŠO, sok, ki ga pije, pripada njemu – zato uporabimo povratni svojilni zaimek.)

Željko mi je pokazal svoje nove slike. (Osebek stavka je ŽELJKO, slike pripadajo njemu – zato uporabimo povratni svojilni zaimek.)

Ana, mi posodiš svoj svinčnik? (Osebek stavka je ANA, svinčnik, ki bi si ga želela izposoditi, pripada njej – zato uporabimo povratni  svojilni zaimek.)

Majhna zamenjava med osebnim svojilnim zaimkom in povratnim svojilnim zaimkom lahko prinese velike spremembe v pomenu stavka.

Poljubila je svojega fanta.

Poljubila je mojega fanta.

Da ne bi prišlo do neljubih zamenjav pri pisanju  in lektoriranju, je dobro vedeti tudi to.

  • Share/Bookmark

Raba namenilnika

Namenílnik je glagolska oblika, ki jo z lahkoto prepoznamo po tem, da se končuje na -t ali -č.

Uporablja se ob glagolih premikanja, torej ob glagolih, kot so: iti, odhiteti, peljati, teči, stopiti, skočiti …

Primeri namenilnika:

Danes grem drsat.

Leja je prihitela sporočit veselo novico.

Odhitel je delat.

Grem plavat.

Raba nedoločnika

Nedoločnik je nedoločna glagolska oblika s končnico –ti oziroma –či. Že ime pove, da glagolom v nedoločni obliki ne moremo določiti osebe, števila, časovne oblike ali naklona. Če smo za namenilnik zapisali, da stoji za glagoli premikanja, potem postavimo nedoločnik za vsemi ostalimi oziroma za glagoli, ki izražajo željo, nujnost, dovoljenje (končati, smeti, morati, moči, začeti, želeti, nehati …).

Miha mora jutri delati.

Ne smem stopiti v to zgradbo.

Želel bi odgovoriti.

Začela je kuhati.

V pogovornem jeziku sicer večkrat opazimo rabo kratkega nedoločnika, ki se končuje na -t ali -č (želimo povedat), a ga moramo pri lektoriranju diplomskih nalog in tudi vseh drugih besedil popraviti (želimo povedati).

  • Share/Bookmark